Pošlji E-pošto

Ponedeljek 13:30-19:00, Torek 08:00-19:00, Sreda 13:30-19:00, Četrtek 15:00-19:00, Petek 13:00-19:00

 

Članki
Bodimo skupaj natisni E-pošta
Ponedeljek, 22 Februar 2010 19:00

 

Bodimo skupaj

 Štiri sveče so počasi izgorevale. Prostor je bil popolnoma tih in lahko si slišal njihov pogovor.

 Prva je rekla: »Jaz sem Mir, ampak ljudje me ne znajo obdržati. Zdi se mi, da mi ne preostane drugega kot ugasniti.« Tako je počasi, počasi sveča popolnoma ugasnila. Druga pravi: »Jaz sem Vera.« Žal ne služim ničemur. Ljudje nočejo vedeti zame, v mojem imenu se pobijajo in zato nima smisla, da ostanem prižgana.« Komaj je nehala govoriti, jo je lahna sapa ugasnila. Tretja sveča žalostno reče: »Jaz sem Ljubezen. Nimam moči ostati prižgana. Ljudje se ne zavedajo mojega pomena. Svoje drage bolj sovražijo kot ljubijo.« In sveča ugasne. Potem pa nepričakovano... vstopi v sobo otrok in vidi ugasnjene sveče. Prestrašen zaradi teme pravi: »Ampak, kaj počnete? Morale bi ostati prižgane, strah me je teme.« Sede v kot in joče. Tedaj se oglasi četrta sveča: »Ne joči, otrok, ne obupaj. Dokler bom gorela, lahko prižgemo ostale tri sveče. Jaz sem namreč Upanje.«

Tale lepa zgodbica je že davno pripotovala po emajlirani pošti in nanjo se spomnim ob praznikih, ko zagorijo svečke. Vesela sem, da jo lahko delim z vami, še bolj pa me osrečuje misel, da svet le ni tako temen, kot je videti kakšen dan. Zato le praznujmo in prižigajmo lučke, takšne na mizi, na oknih in tiste znotraj nas.

Na pragu so prazniki...

Tam so, ne glede na to, kaj bomo naredili z njimi. Lahko nam pomenijo nekaj lepega ali vsakdanje dni s svojo rutino. Za nekatere je to najbolj žalosten čas v letu. Ker osamljenost še bolj boli in čas teče počasneje. Ne zapolni ga niti nakupovanje, ne delo, niti navidezno hitenje. Praznike težko pretentamo, češ, da so to običajni dnevi, katere je najboljše prespati. Karkoli že naredimo z njimi, vedno ostane majhen zvonček, ki cinglja in nas spominja, da je to poseben čas. Pa ne mislim na odvijanje daril ali sedenje za bogato obloženo mizo. Prazniki naj bi bili več kot to. Prazniki so druženje, so umik od vsakdanjega stresa, pomenijo čas za družino in prijatelje in skupne dejavnosti. Vsak jih nosi s seboj, svoje praznike iz otroških dni. Občutki ostanejo za dolgo, pa naj bo to vonj po pečeni potici ali prepiranje staršev ob novoletni večerji.

Mogoče nas spremlja občutek prevare, ker ne doživimo čarobnosti, kakršno kažejo v filmih. Pogrešamo pridne otroke, ki bi sedeli pod smrečico in peli kot angelčki? Ali moža, ki bi nas lahke kot peresce dvignil ob polnoči od tal in bi z njim plesale na Silvestrski poljub? Mogoče nas je ravno za praznike popadla želja, da bi pregledali svojo letno bilanco uspehov in neuspehov in nam grozi trenutek, ko bomo začeli sami sebe pomilovati? Ali pa se nam zdi, da bi bila naša mladostna ljubezen boljša izbira in vzdihujemo za dotiki, ki jih nikoli ni bilo?

Karkoli že počnemo, vedimo da je to samo naš film. Mi smo tisti, ki pišemo scenarij in odločamo o tem, kakšen bo naš silvestrski poljub. Čeprav ni takšen kot v filmu, si vseeno dobro poglejmo tistega, ki nas bo poljubil. To je namreč naša izbira. Ni nam ga podtaknila mama ali vsilil oče. In otroci, ki se podijo okrog nas,  so angelčki samo takrat, ko spijo. Sicer mečejo petarde in se kujajo pod smrečico, ker v škatli ni bilo »spajdermena«. Dobrodošli v tem svetu in nikar, nikar ne primerjajmo naših praznikov s filmskimi. Verjemite mi, da so naši čisto pravi in da so bolj pristni poljubi tisti z okusom po česnu, kot pa tisti, kjer ženske trepetajo za svojo šminko. Zato bodimo to kar smo.  

Prazniki so naše ogledalo

Čarobnost praznikov ne pricinglja skozi vrata, ampak jo moramo začarati sami. Če smo že med letom slabi čarovniki in ne znamo čarati lepih stvari, potem je najboljše ostati na realnih tleh. Prazniki ne spremenijo ničesar v družini. So samo ogledalo naših odnosov. Tako so lahko topli in prijazni, če se znamo tudi med letom objeti, se pogovarjati, se igrati, samo dihati skupaj in si gledati v oči. Lahko pa so hladni in napeti in so idealna priložnost, da izbruhnejo na dan vsa nesoglasja, ki jih sicer skrbno pometamo pod preprogo. Otrok ne moremo goljufati, niti takrat ne, ko imamo polno hišo gostov in na katere bi radi naredili vtis s mehiško hrano. Vsak otrok rajši vidi, kako ata poljubi in objame mamo, kot pa si oblizuje prste po svetovnih specialitetah, ki so same sebi namen. Z gotovostjo lahko trdim, da se je v prazničnih dneh bolje posvečati sebi in svojim bližnjim kot pa kuharskim receptom in izbiranju daril. Samo enkrat sem si želela doseči filmski ideal in tako sem po dvodnevnem nakupovanju in kuhanju različnih specialitet malo pred silvetrskim poljubom zaspala od utrujenosti. No, če v tem uživate, to počnite. Vendarle s pravo mero »žrtvovanja« in v normalnih količinah. Vsake praznike se namreč sprašujem, ali se nam obeta kakšna naravna katastrofa, ker so nakupovalni vozički polni daleč od vseh meja zdravega razuma? Kupujemo kot da bi morali nahraniti vso vas, ne pa nekaj ljudi. Prazniki so naporna stvar ali pa lepo doživetje. Odvisno od tega, kaj nam pomenijo in s kom jih preživimo. Imejmo to v mislih, ko se bomo pripravljali na ta čas. Otroci si ne bodo zapomnili hrane, ampak doživetja, presenečenja, vzdušje, objeme, igre in domačnost. Dajmo jim vsaj nekaj tega, saj jim v vsakdanjem hitenju nenehno ponujamo samo hitre zadovoljitve in nestrpne poglede na uro. Vsaj malo ustavimo čas in bodimo skupaj.

 

Damjana Šmid, objavljeno v 7D decembra 2005

 
<< Začetek < Prejšnja 1 2 3 4 5 6 Naslednja > Konec >>

JPAGE_CURRENT_OF_TOTAL


damjana1
         Damjana Šmid

Prisotni 7 gostov .
mod_vvisit_counterDanes21
mod_vvisit_counterVčeraj48
mod_vvisit_counterSkupaj91429