Pošlji E-pošto

Ponedeljek 13:30-19:00, Torek 08:00-19:00, Sreda 13:30-19:00, Četrtek 15:00-19:00, Petek 13:00-19:00

 

Dragi Miklavž, Božiček in Dedek Mraz natisni E-pošta
Ponedeljek, 22 Februar 2010 18:58

 

Dragi Miklavž, Božiček in Dedek Mraz 

 Odločila sem se, da vam tudi jaz napišem pismo in ga postavim na balkon. Pravzaprav vas nisem hotela ničesar prositi. Morda se sliši čudno, ampak imam vse, kar si želim. V tem času se vedno zavem, kako lepo je imeti družino in ljudi, ki jih imaš rad in ki imajo radi tebe. Ko bom končala s pisanjem in bom potiho pogledala obe najini punci, kako spita, bom vedela, kako srečna sem. Takrat bom pomislila tudi na to, kako težko je, kadar štorklja noče priti in kadar so otroške posteljice prazne zaradi bolezni in smrti, ki vzameta najljubše ljudi. V mislih bom z vsemi, ki čakajo na svoje sanje in si želijo otrok pa jih ne morejo imeti. Spomnila se bom na dolg hodnik pričakovanj, po katerem sem stopala tudi sama. Naj vam povem to zgodbo in vedeli boste, zakaj sem srečen človek.  

Sanje in upanje

Dolg je hodnik pred menoj, ima veliko vrat in za vrati tisoče stisk, vprašanj in upanj. Oziram se po ljudeh, ki čakajo na hodniku. Večina med njimi je mladih žensk ter na koncu hodnika nekaj moških. Iščem njihove oči, ki se plaho umikajo. Nihče se ne nasmehne in pomislim, da to najbrž ni kraj, kjer je doma smeh. Čeprav se ravno tu največkrat začnejo sanje, ki pa velikokrat tudi umrejo. In prav zaradi tega je ta hodnik nekaj posebnega. Če bi imeli hodniki imena, bi se tale imenoval »Hodnik pričakovanj«. Ime bi dobil po veliki količini pričakovanj, ki se skriva v srcih ljudi. Kjer so pričakovanja, tam so tudi razočaranja. Po številu razočaranj lahko razlikujem med obrazi, ki jih opazujem. Večje kot je število, bolj otrpli postajajo obrazi. V srcih pa je še vedno upanje. Upanje je dobra beseda na tem hodniku. Vsi, ki smo tukaj, ga imamo. Upanje vsakič posebej prileti med nas, kot plašen metuljček seda v naša srca in nam šepeta, da bo še vse dobro. Na Hodniku pričakovanj smo vsi ljudje enaki. Nihče ni reven ali bogat in vseeno je v katerega boga verjameš.

Imeti otroka

Tukaj ni nikogar, ki si tega ne bi želel. Fotografije otrok, ki so jih skrbne roke zložile v slike zmanjšujejo občutek tesnobe. Vse je mogoče. Tukaj so prijazne besede vredne dvakrat več. Enkrat za telo in enkrat za dušo. Menstruacija je najbolj osovražena beseda. Rdeča kri, ki odteka ne predstavlja čiščenja, ampak odtekanje življenja. Ženske iz tega hodnika krvavijo več kot druge. Izgube v srcu ne ustavi noben tampon. Celo moški na koncu hodnika so drugačni moški. Videti so tako zelo ranljivi. Hkrati pa zaščitniški do svojih žensk. Ne trudijo se z neokusnimi šalami, da bi izboljšali vzdušje na tem hodniku. Ne gledajo drugih žensk poželjivo, tako kot to mogoče počnejo kdaj na ulici. Njihov pogled je največkrat uprt v tla. Ali pa v vrata, izza katerih prihajajo njihove ženske. To so moški, ki zagotavljajo varnost. Čeprav so včasih naveličani svojih žensk, ki se pod vplivom hormonskih zdravil spremenijo v prave male pošasti. Moški, ki sedi tukaj je skorajšnje zagotovilo, da bo nekoč vse dobro. Njegova zadrega, ko gre v sobo, kjer odda seme, se spremeni v moč. Vstopa ponosno, kot vitez, ki bo princesko rešil pred zmajem. Zmaju je ime Neplodnost. S takšnim moškim je lepo deliti življenje.

Biomedicinska pomoč

Ob večerih je čas za zbadanje z iglo. Lepo po filmsko krcnem brizgalko in spustim na svobodo zračne mehurčke. Na začetku iz tega delam smešnice. Pačim se, kako si bom zapičila iglo in kako bom omedlela. Mož se prizanesljivo smeji, saj me pozna in ve, da se bom že čez nekaj dni naveličala te zabave. Ko po nekaj tednih hormonske injekcije pokažejo svoj učinek se začne prava mala mora. Moje razpoloženje se spreminja iz minute v minuto. Vedno nasmejana in polna energije se spreminjam v kup nesreče. Ne obvladam te situacije in nimam vpliva na dogajanje v telesu. To me jezi. Rada bi čarala, pa ne poznam pravega uroka. Moji domači in prijatelji skušajo pomagati po svojih močeh. Naštevajo mi moje talente, me razvajajo, opravljajo stvari namesto mene - jaz pa vsak dan bolj tonem v brezno samopomilovanja. Sovražim jutra, dneve, večere, noči in samo sebe. Prijateljica rodi otroka, jaz pa ji ga zavidam. Namesto vriskanja iz mene prihajajo zadirčni glasovi. Sem zmaj, ki bruha strah. Ubijam sanje v meni, da se ne bi preveč razbohotile in bi razočaranje še bolj ne bolelo. Potem se nekega jutra zbudim in pogledam to sitno pošast v ogledalu. Opravim pošten razgovor sama s seboj. Povem si veliko stvari, ki jih nočem slišati.

Življenje je.

Takšno je in pika. Vzemi ga ali ga pusti, naredi svoje, naredi vse, kar lahko potem pa se prepusti. Na nek svoj način ima telo vedno prav. Narava ve, kaj je dobro zate. Počasi sem spet opazila ljudi okrog sebe in se prepustila življenju. Punkcija jajčnikov in prenos zarodkov sta bila tako le še nagrada. Oba z možem sva jo zaslužila, kajti premagala sva pošast, ki se ji reče strah in se hrani z nemočjo. Strah sva spremenila v zaupanje v življenje, v naravo in v zdravnike, ki znajo in verjamejo. Danes vem, da se nemoč in moč rodita v glavi. Zatorej lahko izbiram med njima. Včasih potrebujemo daljše vojne, da spoznamo vrednost ljudi, ki nas obdajajo in se zavemo moči, ki je v nas. Hvala življenju za jutranje veselje, varnost, razumevanje moža, za podporo družine in prijateljev in za molitve moje mami. Mogoče smo res vsi kot angeli z eno samo perutjo, kot je nekdo zapisal. Težko je leteti z eno samo perutjo. Najbrž  sem potrebovala prav to spoznanje. Res je lažje leteti, če si objet z nekom. Če dobro prisluhnem lahko v srcu zaslišim prhutanje teh kril, ki pomagajo, da se sanje uresničujejo. Krila sester, zdravnikov, laborantov, čistilk, telefonistov, vseh dobrih ljudi, ki jih srečaš na tem hodniku, v teh sobah, v tem svetu. In ko pod tem mogočnim prhutanjem začutiš čisto drobno, plaho prhutanje še enega srca, veš, da je bilo vredno.

In tako dragi Miklavž, Božiček in Dedek Mraz

Vas zares ne morem prositi za darilo. Moja mala in velika darila sedajle spijo in sanjajo bogvekakšne dogodivščine. Naj bo to pismo le prošnja, da vi trije, dobri možje obdarite vse tiste, ki komaj še verjamejo v sanje. Naj zaprhutajo mala srečeca vsem, ki tako težko čakajo nanje.  

 

Damjana Šmid, objavljeno novembra 2005, v 7D.

 


damjana1
         Damjana Šmid

Prisotni 4 gostov .
mod_vvisit_counterDanes21
mod_vvisit_counterVčeraj48
mod_vvisit_counterSkupaj91429