Damjana-Smid-Zavod-Modrin-spodbujanje-otrok-na-poti-šolanja

V dneh, ko so šole spet odprle svoja vrata in vanje vstopa množica otrok in mladostnikov, vidim več zaskrbljenih odraslih kot pa otrok. Odrasli imamo večja pričakovanja, večje zahteve kot otroci, ki jim je šola pač samo – šola. Otroci ne razmišljajo o svoji pravniški karieri, niti ne vidijo smisla v kopičenju podatkov, najmlajši ne štejejo še točk, ampak vzamejo šolo kot mešanico bolj ali manj nujnega zla, dogodivščin in druženja. Kar je tudi prav, saj šola je mešanica različnih svetov, razmišljanj, stališč in prepletanja znanja. Končni rezultat pa ni samo znanje, marveč številne spretnosti, navade in prijateljstva.

Otroci potrebujejo starše, ki jim kažejo, da je znanje vrednota.
Otroci potrebujejo starše, ki jih spodbujajo in jim vlivajo zaupanje v sposobnosti.
Otroci potrebujejo starše, ki vedo, da je šolanje samo en majhen, a pomemben košček v življenju.
Otroci potrebujejo starše, ki imajo realna pričakovanja in se zavedajo različnosti otrok.
Otroci potrebujejo starše, ki ne gledajo ocen, ampak naloge.

Boš že videl, ko boš šel v šolo
Najslabše kar lahko vcepimo otroku pred šolo sta strah in odpor. Če starši sami nismo sposobni postaviti mej otrokom in jih vzgajati, nikar ne pričakujmo tega od drugih. Še manj pa grozimo otroku z učitelji in s tem, da ga bodo že v šoli naučili lepih navad in reda. Poglavitna naloga učiteljev je izobraževanje, staršev pa vzgajanje otrok. Idealno bi bilo, če bi tako prvi kot drugi kar najbolje opravljali svoje delo in bi se oboje prepletalo bolj sproščeno. Otroci začutijo, kadar starši nismo naklonjeni učiteljem in to je pogosto nalezljivo. Prav je, da smo starši kritični, vendar otroci nimajo nobene koristi, če se ves čas pritožujemo čez sistem (kako je vse drago, kako so učitelji čudni, kako nič ne naučijo in podobno). Sistem je vedno bil, je in bo. Tudi sama sem doživela usmerjeno izobraževanje, veliko napako našega šolstva pa zato danes ni z mano nič narobe. Ne bodimo samo kritični do drugih, ampak tudi do sebe. Kaj dajemo otrokom kot popotnico za šolanje? Jih spodbujamo pri raziskovanju, jim beremo, se veselimo njihovih malih uspehov, poznamo njihove sošolce, strahove, sposobnosti? Ali pričakujemo, da bodo pri vsem najboljši, odlični za vsako ceno? Jih sprašujemo za njihove ocene ali za ocene sošolcev? In če jih, zakaj jih primerjamo z drugimi? Kakšne ocene ima sosedova Metka pri matematiki ni naše zanimanje, ali pač?

Različnost svetov
Svet je dovolj velik za vse. Nobene potrebe ni, da bi s predsodki zrli v sezname razredov in se pritoževali, zakaj je ravno tisti Miha, ki ves čas nagaja v razredu našega pridnega otroka. In kakšna škoda je, ker jih uči matematiko tista učiteljica, ki je večkrat slabe volje kot dobre. Otrokom zelo koristi, če srečajo čim več različnih ljudi. Nekateri jim bodo všeč, drugi ne. S posameznimi učitelji bodo lažje sodelovali, z drugimi bodo v stalnih konfliktih. Manj kot se bomo vmešavali, bolje bo za otroka. Vsak si mora svoje izkušnje pridobiti sam, kajti le te gradijo sličico o tem, kdo je in kaj zmore. Če smo strpni starši, bodo imeli to lastnost tudi otroci. Zato čim manj sodimo o učencih, učiteljih ali drugih starših. Pometajmo pred svojim pragom in vedno bomo imeli dovolj dela. Linčanje vseh, ki ne sodijo v naš »urejen« svet kaže na okostenelost duha in generacij naših otrok ne zanima sežiganje čarovnic.
Kadar pa dogodki presegajo mejo, ki jo zmore otrok, takrat ukrepajmo na pravem mestu, s pravimi ljudmi, z namenom izboljšati razmere in z iskanjem rešitev. Kot odrasli ljudje.

Sodelujmo, zanimajmo se, poslušajmo
Naše zanimanje za otrokovo šolanje je sporočilo za otroka, da nam je zanj mar. Zato je najbolje, da gresta v šolo oba starša, kajti s tem damo temu večjo težo. Govorilne ure niso stvar ocen in vedenja, marveč pogovor o otrokovih sposobnostih, o njegovi vključenosti v razred, o njegovi samopodobi, o iskanju rešitev za učne težave. Nikakor niso več dovolj stavki »vaš otrok se ne uči dovolj«, »pri pouku ne sodeluje«, »ne dela domačih nalog«. Potrebno je poznati otroka, njegov učni stil, učne navade, motivacijo, stiske, odnos do posameznega učitelja, zanimanje za predmet, otrokovo vlogo v razredu. Kar je še bolj pomembno pa je iskanje rešitev – kdo lahko otroku pomaga, kako bomo spremljali njegov napredek, kako pomaga učitelj, kaj naredijo starši, kako bo svoj (največji) del prispeval otrok. Šele mešanica vsega tega je pravo sodelovanje. Vse ostalo je le birokratsko opravljanje pedagoškega posla in rutinski obiski staršev v šoli. Tega pa otroci vsekakor ne potrebujejo. Dokler bomo stali na dveh bregovih ne bo večjih premikov v korist otrok. Za to pa je potrebna velika osebna odgovornost vseh vpletenih. Zanimam se zate, povej mi vse, tukaj sem, če ti lahko kaj pomagam – to naj bi bilo sporočilo odraslih na otrokovi poti šolanja. Ne pa – kaj ste delali v šoli (nič), kako je bilo v šoli (dobro), kaj imate za nalogo (nič), kakšno oceno si dobil pri matematiki… Po odgovorih sodeč v večini naši šol poučujejo program »nič« ali »kar nekaj« in to jim uspeva še »kar dobro«…

Odgovornost do šole
Otrokova odgovornost je tretja po vrsti in se vsadi v pripravljeno podlago, ki jo s svojim deležem odgovornosti pripravimo odrasli ljudje – učitelji in starši. Torej lahko govorimo o treh vrstah odgovornosti. O odgovornosti najbolj odgovornih ne bom izgubljala besed. Ko politika zamenja stroko se temu reče »adijo pamet«. Kadar je teorija posameznikov več vredna od prakse večine je učenec le še objekt šolanja. Ko postane učenje priložnost za dober posel je spet druga zgodba. Poglejmo tisto, na kar lahko vplivamo. Najbolj važna so prva štiri leta šolanja, takrat se ustvarja osnova učnim in delovnim navadam. V teh letih otroci potrebujejo starše, ki bodo vztrajni pri svojih zahtevah in ki ne bodo delali namesto otrok. Otroci ne potrebujejo staršev, ki zanje iščejo izgovore (imel je angino, bila je polna luna, prišla je teta iz Amerike) ali jih rešujejo iz težavnih situacij. Stiske naj bodo izzivi. Če vsakič, ko bi otrok odnehal, odnehamo tudi starši, se bo otrok težko soočal z novimi situacijami. Šele ko nekaj premagaš, vložiš svoj čas in energijo lahko začutiš zadovoljstvo. Urnik in določene ure v prvih letih šolanja otroka navadijo na stalnost. Šolske obveznosti se dogajajo vsak dan, ne samo takrat, ko otroka nekdo na to opozori. Zato sta stalnost (da pripravi torbo, naredi nalogo, poskrbi za svoje stvari) in vztrajnost (da naredi do konca, da ni površen, da ponovi, če je slabo narejeno) ključnega pomena. Poleg naštetega pa je tudi ponavljanje vsega novega, da se ustali, utrdi, obstane za vedno. To so računske operacije, matematični pojmi, slovnična pravila, branje, pisanje – ponavljanje, ponavljanje, ponavljanje… Bolj kot so prva štiri leta utrjena, lažje je učenje kasneje. Nemogoče je računati v sedmem razredu, če ne znaš poštevanke…

Kaj je cilj?
Šolanje je kot potovanje. Nanj gremo različno pripravljeni, vsak s svojo opremo, boljše ali slabše psihofizično pripravljeni. Nekateri se zaženejo naravnost navzgor, drugi jamrajo že na prvem ovinku. So otroci, ki jih starši potiskajo do vrha in so bolj utrujeni od tega, kot otroci od šole. In so starši, ki še vedo ne, da njihovi otroci hodijo v šolo, tako so samostojni. Ne vem, kakšni so vaši otroci in kako se boste zagnali vi skupaj z njimi. Želim vam le, da vas ne prevzame tekma, kajti življenje ni tekmovanje. Edina tekma lahko poteka s samim seboj in le ta napredek nekaj šteje. Naj bo šolanje le pridobivanje veščin in znanj, ki jih bo otrok potreboval za življenje, naj bo le odskočna deska za delo, za iskanje znanja, za vseživljenjsko učenje… Ali samo tek do vrha najbolj zanimivega hriba in potem opravljanje dela, ki te veseli. Naj bodo otroci radoživi, radovedni in ustvarjalni. Ni vsega konec, ko se začne šola. Šola je samo šola. Malo precenjena, kar se tiče staršev in malo podcenjena, kar se tiče sistema. Z znanjem in z otroki pa ne gre barantati.

Damjana Šmid

Pošlji sporočilo
Pošlji sporočilo
KONTAKT

Telefonska številka: +386 41 285 308

E-poštni naslov: damjana.smid1@gmail.com

KONTAKT

Telefonska številka: +386 41 285 308
E-poštni naslov: damjana.smid1@gmail.com

KONTAKT

Telefonska številka: +386 41 285 308
E-poštni naslov: damjana.smid1@gmail.com

Damjana Šmid, prof. soc. ped. +386 41 285 308
damjana.smid1@gmail.com facebook.com/damjana.smid

Vse pravice pridržane © | Damjana Šmid – Zavod Modrin | Pravno obvestilo

Izdelava: Adinvest, spletne rešitve, d.o.o.

Damjana Šmid, prof. soc. ped.

+386 41 285 308

damjana.smid1@gmail.com

facebook.com/damjana.smid

Damjana Šmid – Zavod Modrin

Vse pravice pridržane ©

Pravno obvestilo

Izdelava: Adinvest, spletne rešitve, d.o.o.